organi občine

PRVI PREBIVALCI ŠTOR

Prvi dokazi o poseljenosti območja današnje občine Štore so iz 6. stoletja. V Laški vasi je leta 1909 ob rigolanju vinograda kmet Šuhel Sebastjan odkril okoli 50 skelet, ob njih pa razne drobne predmete (uhane, ostanke ogrlic in nekaj fragmentov posod). Kmet je kasneje te predmete prodal neznancu, ki je trdil, da je iz muzeja in za njimi se je izgubila vsaka sled. V celjskem muzeju so tako ostali ohranjeni le trije predmeti: dva srebrna uhana s kvačico in en bronast uhan s kocko. Kasneje so arheologi na istem območju odkrili še trinajst skelet, ki pa jih hranijo v Gradcu.

V Kanjucah pri Slatini (Slapna raven, Slapušak in tudi Slapšak) so našli neolitsko sekiro in bronasto sekiro z ušesci.

Ti redki materialni dokazi pričajo, da je bilo območje današnje občine Štore poseljeno že daleč nazaj v preteklosti, ob prihodu naših prednikov pa so se staroselci počasi stopili s Slovenci, na kar nas spominja tudi ime vasi Laška vas. Tudi prve omembe krajev v pisnih virih pričajo o zgodnji poseljenosti: Straža se prvič omenja leta 1254, Zaklepeca leta 1341, Loke leta 1346, Sv. Lovrenc in Gorica leta 1403, Laška vas leta 1353, Ogorevc leta 1264, Šentjanž leta 1525, Babni vrh leta 1464, Javornik leta 1264, Mrzla planina leta 1344, Polžnica leta 1265, Svetina leta 1403, Svetli dol 1753 in reka Voglajna leta 1025.

Prebivalstvo je bilo vse do konca druge svetovne vojne odvisno od kmetijstva: poljedelstva, živinoreje, sadjarstva, čebelarstva, gozdarstva. Nekateri zaselki pa so bili poznani tudi po domači obrti (lončarstvo, oglarstvo, steklarstvo ...)

Z razvojem industrije se je v drugi polovici 19. stoletja veliko ljudi zaposlilo v Štorah in njeni bližnji okolici.

GRAD PREŽIN

Na skalni vzpetini v Šentjanžu nad Štorami, na mestu podružnične cerkve Sv. Janeza ob poti na Svetino je v preteklosti stal grad Prežin. Prežin je eden redkih starih gradov na južnem Štajerskem, ki ima tudi v nemški obliki ohranjeno prvotno slovenski ime. Le to izvira iz glagola prežati – lokacija gradu je res omogočala imeniten razgled po dolini Voglajne in sigurno je bila tu že starodavna preža s katere so oprezali za bližajočim se sovražnikom. Utrdbo Prežin – Predsiggin je kmalu po letu 1131, vsekakor pa pred letom 1167 pozidal krški škof Roman I. Krški škofje so kot zemljiški gospodje po smrti sv. Heme upravljali mnoga posestva na južnem Štajerskem. Že leta 1158 srečamo prežinskega viteza Hermana – Hermannus de Presingen. Leta 1310 se Prežin izrecno omenja kot haws Presing. Med leti 1342 – 1344 je utrdba po raznih pripetljajih in delitvah po delih prešla v posest celjskih grofov.Po letu 1441 ja dal krški škof utrdbo v zakup Celjanu Frideriku, kmalu po letu 1456 pa je Prežin propadel. Kronika grofov Celjskih pripoveduje, da so ga razdejali Celjani. Prežinski vitezi, ki so pozneje živeli v Avstriji, so leta 1545 postali baroni in leta 1716 grofje.

O nekdanjem gradu praktično ni več sledu. Ohranjen je še stari, v skalo vklesani grajski jarek, po mnenju nekaterih zgodovinopiscev pa je nekdanji grajski stolp današnji zvonik cerkve sv. Janeza.

Po gradu sta bili v preteklosti imenovani kar dve vasi Sv. Lovrenc pod Prežinom in vas Prežin, ki se je kasneje preimenovala v Prežinsko vas. Slednja je po drugi svetovni vojni dobila ime Prožinska vas – tako se imenuje še danes.

ŠTORE

Do druge polovice 19. stoletja naselja Štore praktično ni bilo. Na tem mestu sta stali dve kmečki domačiji na severni in prav tako dve na južni strani Voglajne. To območje je spadalo v katastrsko občino Kresnike, ki so jo sestavljali trije zaselki: Kresnike, Lipa in Pečovje. Legenda pripoveduje, da so Kresnike svoje ime dobile v času turških upadov, ko je eden od prebivalcev vedno stražil in obveščal pred Turki. Turško nevarnost je najavljal s kresom, zato so ga domačini poimenovali kresnik.

Tudi prebivalcem k.o. Kresnike je do prve polovice 19. stoletja vsakdanji kruh odmerjala izključno zemlja.

Čeravno se nam danes zdi, da je nastanek železarne rodil ime, ki ga nosi kraj, Štore torej, pa temu ni tako. O nastanku imena kraja obstaja več hipotez. Po prvi naj bi kraj dobil ime po posekanih drevesih – štorih. Ker so bili v plemiški občini Teharje gozdovi skupna last, so jih ljudje pridno sekali, tako da jim je moralo sodišče večkrat zagroziti s kaznimi. Od sekanja so ostali štori, po katerih so dobile ime tudi domačije in rodbine. Druga hipoteza pravi, da je stal ob današnji železniški progi štor mogočnega hrasta, ob njem pa je izviral studenec. Ljudje, ki so hodili tja po vodo, so govorili: “gremo v štor po vodo”. Po tretji teoriji, po mnenju zgodovinarjev najverjetnejši, naj bi kraj dobil ime po družini Storr, ki je imela v prvi polovici 19. stoletja v lasti ozemlje na katerem stoji železarna.

RUDNIK (BERGBAU) IN ŽELEZARNA

Da so Štore danes znane kot železarski kraj gre pripisati temu, da so v bližnjih gričih že v začetku 19. stoletja odkrili zaloge rjavega premoga. Ignacij Novak je leta 1836 pod takratnimi oblastmi dobil prvo fevdno pismo s katerim so mu podelili potrebne fevdne zajme, ki so obsegali: rov sv. Boltožarja, rov sv. Frančiška, rov nadvojvode Ivana, sv. Viljema rov, rov sv. Ignacija, rov sv. Raimunda in rov sv. Frančiška. Ignacij Novak je leta 1850 vso jamsko posest prodal Frideriku Brunonu Andrieu, ki je kmalu začel delati načrte za železarno. Med gradnjo mu je primanjkovalo denarja, zato je za vlagatelja in solastnika sprejel Pavla Putzerja, ki je kmalu postal celotni lastnik. Iz dokumentov je moč razbrati kako velika je bila železarna že takrat: imela je poslopja, opremo, pisarno, stanovanja, točilnico, rudnik (s Frančiškovim in Jakobovim rovom) z rudarskim domom, železnico in kamnolomom, apnenice, priprave za izdelovanje ognjeodporne opeke, povezavo z državno železnico, kmečki mlin, hišo v Štorah in pisarno v Celju. Podjetje je zaposlovalo 7 uradnikov, 4 nadzornike, 350 delavcev, 18 vajencev in v rudnikih na Pečovju in v Laški vasi 106 rudarjev. V naslednjih letih je podjetje hitro raslo in postalo eno najmočnejših v Spodnji Štajerski, vendar pa se je lastnik v cilju čim večjega napredka močno zadolžil, kar je privedlo do tega, da je podjetje lata 1865 postala delniška družba imenovana “Rudarsko in železarsko podjetje Štore”. Leta 1878 je podjetje kupil Karel Neufeld, ki je sedež podjetja prestavil na Dunaj. V tovarni so izdelovali sivo litino in v pudlarni jeklo. Med prvo svetovno vojno je železarna izgubila svoje tržišče, ki ga je polagoma nadomestila v novi Jugoslaviji. Kasneje so železarno večkrat dogradili in obnovili, po letu 1960 pa začeli tudi z gradnjo novih obratov Štore II, ki se danes nahajajo v Občini Celje.

Rudnik v Pečovju in Laški vasi se je v ljudskem jeziku imenoval Perkpau (kar je popačenka nemške besede Bergbau) in to ime se je ohranilo do danes. V času njegovega delovanja (od leta 1845 do 1926) je rudnik večkrat doživel nesrečo, saj ga je kar trikrat zalila voda in ni deloval, to se je zgodilo zadnjič, leta 1926 ko so ga tudi dokončno zaprli. V letih 1950 do 1960 je bil aktiven še en rov na posestvu Jesenek v Laški vasi, ki pa je bil skoraj pod površino (2 m) in je zaposloval 11 ljudi.

Nekoliko višje od tovarne, pod hribom je leta 1879 grof Montecuccoli zgradil tovarno nepregorljive kvarcitne in šamotne opeke. Štejemo ga med najstarejše proizvajalce te opeke v srednji Evropi. Šamotna je začela obratovati leta 1880, pogoji za delo pa so bili težki in zdravju škodljivi. Obrat je imel na začetku eno peč za žganje gline, uporabljali pa so surovine iz bljižnje okolice. Proizvodnja je zamrla po drugi svetovni vojni.

KULTURNA DEDIŠČINA OBČINE ŠTORE

Cerkev sv. Lovrenca

Cerkev sv. Lovrenca stoji na robu vasi Kompole in je obdana s pokopališčem. Cerkev je zgradila fevdalna družina Saiffner v drugi polovici 14. stoletja, v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1525. Postavljena je na osi vzhod – zahod in ima tri dele: predzidani zvonik, pravokotno ladjo in polkrožno zaključen prezbiterij. V cerkvi je veliki oltar, ki je izdelan v neorenesančnem slogu in ima na sredini kip sv. Lovrenca, na eni strani kip sv. Pavla in na drugi kip sv. Petra. Stranki oltar krasi podoba sv. nadangela Mihaela s kipoma nadangela Gabrijela in Rafaela ob strani.

Cerkev sv. Janeza Krstnika

Cerkev sv. Janeza Krstnika stoji na vzpetini v kraju Šentjanž nad Štorami v neposredni bližini lokalne ceste, ki vodi na Svetino. Na mestu, kjer danes stoji cerkev naj bi nekoč stala graščina Prežin, ki pa so jo v 15. stoletju porušili, tako da je ostal samo grajski stolp, ki stoji še danes kot cerkveni zvonik, ločen od cerkve. Tudi ta cerkev je prvič omenjena leta 1525, zgrajena pa je bila verjetno kakšno desetletje pred tem. Veliki oltar v cerkvi nosi podobo Janeza Krstnika.

Cerkev Marije Snežne

Sedanja cerkev Marije Snežne je gotska taborska stavba postavljena konec 15. stoletja. Postavil naj bi jo celjski grof Friderik II v zahvalo za srečno vrnitev iz ujetništva v Ferrari. Cerkev je zidana iz kamna in ni ometana, v njej pa je poleg čudovite gotske arhitekture v baročnem oltarju poznogodska podoba Marije z Jezusom, Marijin “tron” iz leta 1700, podoba Marijinega rojstva in baročne orgle. Ob cerkvi stoji tudi več mogočnih in starodavnih lip.

Cerkev sv. Križa

V neposredni bližini cerkve Marije Snežne stoji njena podružnična cerkev sv. Križa, ki je bila zgrajena okoli leta 1500. V cerkvici je znameniti križ “Križani”, ki je nastal okoli leta 1490 in velika oljna slika s prizorom Kristusovega rojstva.

Cerkev sv. Florijana

Cerkev sv. Florjana stoji v majhni dolinici imenovani Svetli dol (ime izhaja iz poslovenjene besede “Lichtenthal”, kot so dolino imenovali nemški delavci, ki so v bližnjih gozdovih podirali les za bližnjo glažuto). Leta 1753 jo je dal postaviti grof Gaisruck, lastnik novoceljske gospoščine, za svoje delavce iz bližnje steklarne - glažute. Posebno privlačnost cerkve pomenijo poslikave, ki kažejo življenje sv. Florijana.

ZNAMENITE OSEBNOSTI OBČINE ŠTORE

MIHA VIZJAK

Miha Vizjak (po domače Pečovšek) je bil rojen 24. avgusta 1814 na Pečovju. Vse svoje življenje je posvetil kmetijstvu, posebej pa ga je zanimalo sadjarstvo. Njegov sin Mitja je študiral v štajerskem »Versuchshofu« (kmetijsko poskuševališče pri Gradcu), ki je bilo začetek današnjih kmetijskih šol, kjer se je seznani z osnovami sadjarstva. Sin je očeta vzpodbudil, da je le ta iz velike drevesnice na Saškem v Nemčiji naročal cepiče plemenitih vrst, ki jih pri nas tedaj še ni bilo. Leta 1852 sta oče in sin odprla prvo zasebno drevesnico v celjskem okrožju, ki jo je Miha Vizjak ohranil tudi potem, ko mu je sin umrl. S sadikami in drevesi je pomagal kmetom in veleposestnikom daleč naokrog, ter se udeleževal sadnih razstav v Gradcu in Celju, kjer je prejel številna odlikovanja. Za svoje sadjarske zasluge je bil od štajerske podružnice predlagan za najvišje odlikovanje in je leta 1864 prejel iz dvorne pisarne laskavo pismo, od prestolonaslednika Rudolfa pa zlato iglo.

Miha Vizjak je bil tudi viden narodnjak in član Narodne čitalnice v Celju. Umrl je leta 1892 in je pokopan na teharskem pokopališču.

ALMA M. KARLIN

Rodila se je v Celju 12. oktobra 1889 slovenskim staršem, očetu oficirju in materi profesorici. Po izobraževanju v Celju je študirala jezike v Londonu, Parizu in Gradcu. Med leti 1919 in 1928 je prepotovala domala celi svet in na teh potovanjih preučevala geografske raznolikosti, živalstvo, botaniko in zdravilstvo ter zgodovino, socialne razmere in industrijsko proizvodnjo obiskanih dežel. Iz svojih popotovanj je prinašala različne predmete, ki so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju. Pisala je novele in reportaže za revije in časopise, napisala pa je tudi 24 knjig, nekatere v več izdajah in različnih prevodih. Žal pa so vsa njena dela napisana v nemškem jeziku, v tem jeziku je tudi predavala potem, ko se je vrnila v domovino. Med vojno je Alma Karlin sodelovala s partizani, po vojni pa je živela v majhni hišici na Pečovniku s svojo prijateljico Theo Gamellin, s katero sta radi obiskovali Svetino. Umrla je za jetiko 15. januarja 1950, pokopana pa je na Svetini.

na vrh